Spominjam se, kar sem nekoč prebral, da namreč nekateri kolegi govorijo zato, da bi prikrili, kaj mislijo; po moji izkušnji pa jih še veliko več govori, namesto da bi mislili.
Poslovneževo govorjenje naj se ravna po manj številnih in bolj preprostih pravilih kakor vsako drugo opravilo človeške živali. Ta pravila so:
Imeti kaj povedati.
To povedati.
Nehati govoriti.
Če trgovec spregovori, še preden ve, kaj hoče reči, ali govori naprej, ko je to že povedal, bo končal v pravdi ali pa v ubožnici. In prva je najboljša bližnjica do druge. Vzdržujem pravni oddelek in to me stane veliko denarja, a le zato, da se izognem pravdam.
Ko se oglasiš pri svojem dekletu ali po večerji klepetaš s prijatelji, je čisto v redu, če vodiš pogovor kakor nedeljski izlet, s postanki za nabiranje cvetlic. Toda ko si v pisarni, naj bodo tvoji stavki najkrajša pot med ločili. Opusti uvod in zaključek. In ustavi se, preden začneš z dodatnimi razlagami. Grešnike boš pritegnil s kratkimi pridigami. In župniki zlepa ne bodo verjeli, da so potrebni dolgih. Prvo besedo daj bedakom, zadnjo ženskam. Meso je vedno na sredini sendviča. Seveda, nekaj lahkega masla na obeh koncih ne škoduje, če je namenjeno človeku, ki ga ima rad.
Zapomni si tudi, da je lažje izgledati moder kakor govoriti modro. Govori manj od svojega kolega in poslušaj več kot govoriš. Ko namreč poslušaš, se ne moreš izdati s svojim govorjenjem, tvoj kolega pa je polaskan. Če večini moških daš dobrega poslušalca in večini žensk dovolj praznega papirja, ti bodo eni in drugi povedali vse, kar vedo. Denar govori – vendar le, če ima njegov lastnik nepremišljen jezik, in v tem primeru so njegove besede vedno žaljive. Tudi revščina govori, toda njenih besed noče nihče slišati.