Non so in qual modo, ma i miei scolarini erano venuti a sapere che quel giorno era il mio compleanno. Me li vidi arrivare alla scuola col vestito delle feste e con un regalino tra le mani.
Chi mi portava una penna elegante, chi un libriccino da messa, chi un astuccio da lavoro, chi un bel mazzo di fiori freschi. Io fui consolata e attristata da quella vista: consolata perchè qualunque segno di gratitudine o d'affetto che mi venisse da quei buoni figliuoli mi toccava il cuore e mi faceva parer leggiero ogni sacrifizio: attristata, poichè pensavo che i denari occorsi in quelle compre, potevano venir destinati a più nobile uso. A ogni modo, accolsi serenamente quelle care dimostrazioni d'amore.
Un bambino solo, il più povero, non mi offrì nulla: ma dal suo contegno imbarazzato e dal suo visetto malinconico argomentai quanto dovesse soffrire. Lo chiamai e quando l'ebbi vicino me lo strinsi ripetutamente fra le braccia, baciandolo. Incoraggiato da quelle carezze, il poverino mi pose tra le mani un involtino e fuggì vergognoso.
Sorpresa e incuriosita, lo aprii senza che nessuno potesse accorgersene. Vi erano.... indovinate!.. Tre pallottoline di zucchero!
Lo richiamai subito da me.
--Lo sapevi che mi piacesse lo zucchero? gli chiesi sorridendo.
--Me lo sono figurato! Mi piace tanto a me!
--E tu, ripresi commossa, l'hai certo chiesto alla mamma e....
--No signora! replicò prontamente, non ho chiesto nulla a nessuno; glie l'ho serbato proprio io, di mio....
--Ma pure....
--La nonna, quando mi dà il caffè e latte, mi mette sempre nella chicchera due o tre pallottoline di zucchero per indolcirlo. Io ho levato lo zucchero....
--E il caffè e latte?... chiesi con la gola serrata.
--L'ho preso amaro!
Mario, piccolo Mario, dove sei tu? Forse il fumo delle officine avrà annerito il tuo viso d'angelo, forse a quest'ora lavorerai i campi dove biondeggia la messe e si matura, al sole, la vite, forse ti accoglieranno le navi avventurose dove il lavoro è sì duro, la speranza sì fallace....
Ma chiunque tu sii, operaio, agricoltore o uomo di mare, il tuo posto è fra i nobili cuori, per quali l'amore è sacrifizio, l'abnegazione, dovere.
Mario, piccolo Mario, se tu per un momento potessi entrare nella mia stanzetta da studio, vedresti molte carte, molti libri, molti ninnoli; e vedresti anche, custoditi in una piccola campana di vetro, tre pezzetti di zucchero, un nome, una data! | Ne vem, kako, ampak moji sošolci so na nek način izvedeli, da sem imela tisti dan rojstni dan: videla sem jih prihajati v šolo z darilom v rokah in oblečene v praznične obleke. Eden mi je podaril elegantno nalivko, drugi mašno knjigo, naslednji delovno mapo, drugi spet lep šopek svežih rož. Ob tem pogledu sem bila potolažena in žalostna: potolažena, ker se me je kakršenkoli znak zahvale ali čustva s strani teh pridnih otrok dotaknil srca in se mi je zdelo vsakršno žrtvovanje lahko: žalostna pa, ker sem vedela, da bi jim denar, ki so ga porabili za te nakupe, lahko bolj koristno uporabili. Kljub vsemu sem vesela sprejela te presrčne dokaze ljubezni. Le najbolj reven otrok mi ni podaril ničesar: toda z njegovega zadržanega obnašanja in žalostnega obrazka sem sklepala, da je trpel. Poklicala sem ga in ko je bil ob meni, sem ga nekajkrat zapored stisnila k sebi in poljubljala. Moj ljubeč odnos ga je opogumil, zato mi je v roko stisnil zavitek in od sramu zbežal. Presenečena in radovedna sem ga odprla tako, da me ni nihče opazil. V zavitku so bile....uganite!..Tri krioglice sladkorja! Takoj sem ga poklicala, naj pride k meni. -"Vedel si, da mi je všeč sladkor?" sem ga z nasmeškom vprašala. --"Predstavljal sem si! Meni je zelo všeč!" --"In ti", sem ganjena nadaljevala,"si zanj najverjetneje prosil mamo in...." --"Ne gospa!" mi takoj odgovori, "nikogar nisem ničesar prosil; sam sem jih hranil, čisto sam...." --"Ampak vselej...." -"Babica mi, vsakokrat, ko mi ponudi kavo in mleko, pusti v skodelici dve ali tri kroglice sladkorja, da bi si lahko sladkal. Jaz sem sladkor odstranil...." --" Kaj pa kava in mleko?"... sem ga vprašala s cmokom v grlu. --"Grenko sem pil!" Mario, mali Mario, kje si? Morda je dim delavnic očrnil tvoj angelski obraz, morda sedaj obdeluješ polja, kjer žetev rumeni in zori, na soncu, trta, morda te bodo sprejele pustolovske ladje, kjer je delo tako težko, varljivo upanje, da .... Toda kdorkoli si, delavec, kmet ali človek z morja, je tvoje mesto med plemenitimi srci, za katere je ljubezen žrtvovanje, nesebičnost, dolžnost. Mario, mali Mario, če bi lahko za trenutek vstopil v moj mali kabinet, bi videli veliko papirja, veliko knjig, veliko ornamenta; in videl bi tudi, shranjene v majhnem steklenem zvonu, tri kroglice sladkorja, eno ime, en datum! |